V ponedeljek se švedom pouk začne kasneje tako da sva tudi midva malo dlje pospala kot ponavadi, tako da smo pouk začeli šele ob 9. uri. Najprej smo meli teorijo o motornih žagah, na to ko je najin profesor videl, da sva že taprava "đeka" v obvladanju motorke smo vse skupaj še nabrusili in se tako s polnimi kanticami bencina odpeljali do gozda, kjer naj bi delali. Ko smo prispeli do kraja, je na začudenje najinega mojstra motornih žag tam bilo posekano že vse, tako da smo eno uro tavali po gozdu, in nato končno najdli boga 3 drevesa, ki so nastradala, da smo si vsi pokazali, kako delajo zaseke na švedskem in kako v sloveniji. Po vrnitvi domou sva oba malo manj kot popadala v posteljo, se zavila pod kovter in začela gledati filme, nakar sva zaslišala trkanje po vratih. Na začudeno trkanje sva se odzvala za počasnim odpiranjem vrat. Ko sva najine obraze strahoma pomolila izven štokov od vrat naju je na hodniku čakala peščica žensk, ki so govorile po švedsko. Z velikim začudenjem na najinih obrazih so naju povabile, da bi se jima pridružili na kuharskemu krožku naslednji dan. Še vsa v šoku sva se jih zelo hitro znebila z dvema preprostima besedama. Yes Ofkors in zaključila z: Okej si ju tumorov. Ko sva zaprla vrata v veselju da sva se hitro znebila švedskih obiskovalcev naju je prešinila misel, v kaj sva se vtaknila drug dan. Ja potrdila sva prisotnost na kuharskem krožku.
Dva modela, ki jima pri kuhanju dela probleme že ena pašta in dve žlici instant omake z lokalne trafike in ki najraje jesta v bljižni oštariji in sta skoraj redne stranke pri edinem kebabarju daleč na okoli sta se prijavila v kuharski krožek. Več od tega dne ni bilo za povedati. Končal se je tragično.
Ni komentarjev:
Objavite komentar