Četrti dan se je začel kot vsak normalen dan. Brez slovenske kave smo bili napol v hibernaciji in tudi dvojna doza švedske kave ni pomagala prav nič. Z enim od švedskih dijakov smo se odpeljali do odročnega delovišča, kjer so forwarderji. Vodja Dick nas je razdelil v dva forwarderja in dan se je začel.
Najprej nam je lokalni forwarderski geek razložil vse komande, eno urco sam malo pomatal tam po gozdu, nato smo se zamenjali. Šlo nama je zelo dobro od rok, saj sva do kosila naložila celo prikolico in jo pripeljala do prostora za razložit hlodovino (kosilo je bilo zamaknjeno za eno urco - pač slab teren). Po zelo obilnem kosilu smo se vrnili v stroje in opazovali kako razklada hlode. Kaj kmalu smo opazili, da je nekaj narobe z cevjo in hitro vskočili v fazo popravila. Tukaj se je najbolje izkazala naša profesorica, saj je imela edina usnjene rokavice, tako da ji je šlo delo z mastnimi oljnimi cevmi kar dobro od rok. S polnimi želodci smo se posedli nazaj v kabine. Ob prijetni glasbi in toplem ozračju v kabini je Andraža in profesorico uspavalo in tako sta zamudila slabe pol ure nakladanja forwarderske prikolice. Uspelo jima je nemogoče: zaspati na forwarderju! Še vedno ne vemo, ali je krivo švedsko ozračje ali pa so jima kaj podtaknili v hrano, a nekako smo sklenili, da je kriva spomladanska utrujenost.
Ko smo končali z strojnim delom in se vrnili do naših avtov smo ugotovili, da so Švedi pozabili na tri klene Slovence, saj nam je eden izmed veljakov sunil kamionček, ki nas je prepeljal do kraja, kjer so forwarderji, in se sam odpeljal nekaj kilometrov stran. Tako smo se po balkansko strpali v ubogo toyotko in zadaj 4 odspredaj 2 in še eden v kasonu smo se odpeljali par kilometrov stran do našega vozila. Pa smo mislili, da se skandinavci striktno držijo pravil.
Po prihodu domov smo se hitro stuširali in spedenali naše frizurce in izgled, saj smo odšli do našega koordintorja Hakana na švedsko večerjo.
Do tja smo potrebovali dobre pol ure z avtom in sluteč, da se danes ne bo zgodilo nič več nepredvidljivega. A poglej! Naš dragi "izgubljeni" Hakan se je dobrih 100 metrov pred njegovo hišo spomnil, da je pozabil nekaj kupit v trgovini in tako smo se vozili se 20 minut dlje. Pozabljena stvar pa je bil en navaden kozarček marmelade. Večerja je bila več kot odlična in vsi smo bili navdušeni nad izgledom njegovega doma in okusno hrano. Gospod Hakan živi s svojo ženo v mali podeželski hiši, ki je res boemsko opremljena. Nekaj let so z družino živeli v Mozambiku in Hakan nam je najprej na "platenšpilerju" zavrtel nekaj vinilk in nas uvedel v prijeten večer z afriškim jazzom. Naša profesorica je bila nad celotno uzkušnjo navdušena!
Med vračanjem do avtobusne postaje (pozno zvečer) je Hakan v vsej vnemi prevozil rdečo luč in nato skoraj še enkrat spregledal rdečo barvo na semaforju, tako da se je dan poln aktivnosti končal z veliko adrenalina v krvi in z mrazom v kosteh.
Ni komentarjev:
Objavite komentar