***
God kväll!
Življenje je kratko za tiste, ki ga merijo z užitki in upoštevaje to merilno enoto se je naš "švedski teden" obrnil (pre)hitro. Zdi se nam, da smo v tej skandinavski državi že tedne, mesece; tako hitro nam še teden dni nazaj tuja država postaja domača. Suvereno izgovarjamo imena sošolcev in učiteljev, švedskih ulic in mest in se učimo osnov švedščine. Sploh več ne pomislimo, koliko evrov je 130 SEK, in prvi šok "kako je vse drago" smo tudi prebrodili. Sedaj samo plačamo, brez da bi nas ob tem zabolelo srce.
Sreda, 15. 4., je bila namenjena obisku tovarne in muzeja Husqvarna. Skupaj z dijaki 1. letnika smo se naložili v mini bus in kombi in odpeljali 200 km južno od Linköpinga v mesto Husqvarna. Najprej smo si ogledali tovarno, kjer nam je vodič skozi zaporedne korake prikazal, kako sestavijo motorno žago. Mačo (naš vodič) je s svojim "pozerskim" vodenjem po tovarni "pri nas treh" večkrat požel salve smeha. Sledilo je kosilo in nato ogled muzeja, kjer smo se prepričali, da so bili Švedi odlični dizajnerji že v preteklosti. Ker med nami kroži šala, da so tile Švedi eni navadni "balkanci", nas tudi danes niso razočarali: Andreas, vodja gozdarjev, je pri rikvercanju mini busa zadel ograjo, a je le "po balkansko" zamahnil z roko. Zdi se nam, da se Švedi ne obremenjujejo veliko, ne poznajo stresa, vzamejo si čas za vsako stvar, nikamor ne hitijo in lahko se pogovarjajo tudi ure ter si za razmišljanje vzamejo ogrooomno časa. Mi, ki smo vajeni malo drugačne brzine in hitrih odločitev, smo včasih poleg njih kar nervozni.
Na poti nazaj v Linköping smo kupili tradicionalne sladkorne palice ali kot smo jih poimenovali mi: "baliran cukr". Nato se je seveda zgodilo neizogibno - spet smo vsi zaspali in izgleda, da bomo podrli rekord v tem, kje vse se da na Švedskem zaspati ...
Popoldan smo namenili obisku šolskega fitnesa, kjer smo se spet pet minut le smejali. Nato smo malo pomigali, a priznam, da smo se večinoma le pozersko (kot prej Mačo) prestopali od naprave do naprave in se slikali s "selfie stickom". Šport je v nas prebudil tekmovalni duh, tako da sta se Andraž in Aljaž končno dokopala do simulatorjev forwarderja in harvesterja, jaz pa sem preverila čas odhoda petkovega leta in vlake do Stockholma.
Danes planiramo v dijaškem domu prirediti "slovenski večer", in deliti s švedskimi domci nekaj slovenskih izdelkov, saj sta dijaka pol prtljage porabila le za suhomesnate izdelke dežele kranjske.
Jutri je nov dan, ki ga bomo preživeli ločeno, saj bom jaz sodelovala pri urah angleščine, A&A pa s profesorji gozdarstva.
Moja švedska izkušnja se počasi bliža h koncu in mislim, da se je bom spominjala (tudi) po:
- smehu - ki se je velikokrat končal s solzami,
- spancu - sploh na (nemogoče je mogoče) forwarderju,
- vleki polomljenih kovčkov v Stockholmu ("došli balkanci u veliki grad")
- selfie sticku (!!!) in
- DREAM TEAM-u!
Za Seljaki to Stockholm,
Tadeja Premrov, prof.
Ni komentarjev:
Objavite komentar