Vikendaški blog

Po dolgem času ponovno vzpostavljena zveza z blogom.. Vsem trem zvestim fanom, ki spremljate blog se s kolegom opravičujeva, da ga nisva posodabljala dnevno, vendar ni bilo materiala za pisat..
No petek.
Zjutraj kot ponavadi smo se odpravili na malico. Zdaj že standardna kava, sirovka, en kup šnitk meska ovit v sir, in jabolčni sok. Sledil je izvoz vozila na delovišče. Trajalo je kar nekaj časa da smo pribezljali do forwarderjev, saj smo sproti morali še tankat in eden izmed dijakov je mogel kupit še nekaj za pod zob.. ( Tokrat brez vodnih mehurčkov :(.. ) Spet sva imela možnost te mašine upravljati sama, in bilo je čudovito..
Sobota- Zjutraj sva s kolesi šla prvo po material za kosilo in po kosilu šla še en krog s kolesi.. in tako se je dan zaključil..
Nedelja - Popoldne smo šli z našim glavnim koordinatorjem preizkusit srečo v ribičiji. Po obilnem kosilu v "fensi" restavraciji smo se siti odpravili proti jezeru.. Prvo smo srečo preizkusili v bližnji reku, kjer sva kmalu ugotovila, da drugega kot ene korenine, ki nama je tok orng zagrabla tist trnek, da sva oba vlekla "za vse soude" tko da je na koncu popustil laks in je vse skupaj splavalo po vodi..
Sklonjenih glav sva odpeketala stran od tiste vode proti jezeru kjer sva se lepo zgnezdila na čoln in usekala nekaj urni giro po drugem največjem švedskem jezeru. Ko sva se polna muskelfibra v rokah vrnila s tistim enormnim čolnom za 10 oseb brez ulova. Na to smo popili še eno švedsko domačo kavico in se odpravili proti domu

Četrtek

Danes se je za naju dan začel že zelo zgodaj. Zjutraj ob 6:00 uri smo štartali proti 200 km oddaljenemu kraju, kjer je bilo tekmovanje s forwarderji. Tekmovanje se je pričelo ob 9:00 uri in do tja naj bi prispeli ob osmih. No ja. Ker smo uzput pobrali še nekaj sotekmovalcev in so ob poti le ti morali jit še enkrat odtočit, se nam je zadnjih nekaj kilometrov pošteno mudilo, in vožnja z mini buskom je bila vse prej kot mirna. Ko smo vendarle prispeli z manjšo zamudo smo polni adrenalina odšli na malico, po malici pa na predavanje. Po uro in pol dolgem predavanju v švedskem jeziku je bila edina stvar, ki sva jo razumela s kolegom, da odmor traja 5 minut in da se dobimo pred vhodom, za tem naj bi sledile zabavne igre. Ko sva prišla pred vhod vsa sproščena in vesela, da bova lahko gledala kako bodo te igre potekale nas je taglavni šefe kar tko razporedil v dve ekipe in ker so bli tisti učenci še manj zainteresirani za sodelovanje v zabavnih igrah kot midva sama, ki sploh nisva vedela kaj bomo počeli saj so večinoma govorili po švedsko je bilo to za naju še večji šok. Prva disciplina je bila vožnja s samokolnico kjer je Andraževa ekipa progo odpeljala brezhibno medtem, ko je pri Aljaževi ekipi nastradal en lesen količek..  Druga disciplina je bila kotaljenje kolesa od forwarderja čez dva hlodička in nazaj. Tudi tukaj se je v Andraževi ekipi našel en mačo ki je zakotalil gumo čez vse 4 hlodičke, žal je pri Aljaževi ekipi bil zadnji hlodiček malo prevelika ovira tako da je nekaj časa minilo preden je guma skočila čez. tretja disciplina je bila navijanje matic na šravfe, kjer smo obe ekipe odlično odpravile z nalogo. Pri zadnji disciplini je bilo treba ekipno z dvemi smučkami kamor smo se "naguzili" vsi člani ekipe odracati do količka in nazaj. od 6 članov ki so progo štartali so nazaj uspešno prišli samo 3-je saj smo potrgali vezi.. s tem se je tekmovanje zaklučilo. Sledilo je tekmovanje s forwarderji, kjer sva občudovala hitrost in natančnost tekmovalcev. Ob štirih popoldne je bila razglasitev rezultatov. Spet švedski govori, bla bla bla, nisva razumela ama baš ništa, kar naenkrat krohot s strani gledalcev, ploskanje, ploskava tudi midva saj spodobi se, če že vsi ploskajo, da ploskava tudi midva. Spet švedski govor najinega spremljevalca, in dobre novice. Andraževa ekipa je zmagala v športnih igrah. Ponosen na zelo velik interes in trud vložen v zmago, kjer je zašravfal eno matico in na štartu pri smučkah skipal na nos celo ekipo čestita vsem ostalim. Nagrada je bila kapa in smučarska maska. Aljaževa ekipa je zasedla drugo mesto. Za nagrado je prejel majico in švedski nož za mazanje masla. Domov smo se vrnili okoli sedmih zvečer.

Sajenje

Sredino jutro se je pričelo z zborom ob 8:10 uri. Ker so švedski fazani bili še novi v pojmu sajenje sadik sva s kolegom uvodno uro lahko preskočila, in sicer tako, da sva prepeljala nekaj novih fur z forwarderskim simulatorjem preden smo se naložili v kombi in odšli. Med potjo so učenci zelo pametno ukanili profesorja saj je nekaj fantičkov bojda pozabilo svojo pijačo v šoli tako, da smo se morali ustaviti še v enem supermarketu da so si nakupili nekaj za pit. Ker je profesor z minikombijem, ki je imel zadaj pripeto še prikolico zapeljal na parking z enim vhodom je, ko je parkiral zgleda pozabil, da naše prevozno sredstvo ni dolgo kot mini cooper ampak vsaj trikrat večje smo zaparkirali pol parkirišča in ker je bilo parkirišče tako ozko in naš šofer ne vešč v rikvercanju s prikolico smo se s parkirišča umaknili z veliko težavami. No ko smo odpravili s problemi s parkiranjem so se vrnili ti nabriti fantički iz štacune z.. Milnimi mehurčki. Ja. Majstri so nasrali profesorja da jim je vstavil v trgovini, da so šli lahko kupit milne mehurčke tako, da jih je bil cel avtobus poln.. Ni jim zameriti bilo je veliko smeha.. Je bilo pa za naju s kolegom toliko manj smeha pri sajenju. Zgleda da jih v osnovnih šolah ne učijo razdalj med osebami, saj so se navodilu, da mora biti med eno in drugo sadiko max. 1m izognili za kar kakšen meter več, tako da sva morala pretežno popravljat za njimi. Ni bilo težko, saj sva bila daleč okoli sama, si lepo na telefon prižgala en miks domačih viž, in tako nama je pokojni Brendi cel dan lepo prepeval. Po vrnitvi domov se nama je profesor praktičnega pouka lepo zahvalil in rekel, da se na tistem mestu, kjer sva midva delala čez nekaj desetletij nadeja lepo urejenega gozdička. Ni kaj. Balkanci znamo ..

Master Chef Fajdiga in natakar Primožič

Torek smo začeli standardno ob 8:10. Zbrali smo se v eni izmed učilnic kamor sva stopila kot po jajcih. Učilnica polna ženske populacije je bila za naju dokaj strašljiva, predvsem zato, ker so se vsi menili po njihovo tako, da nisva vedela ne bu ne mu edino kar sva razbrala iz konteksta je bilo Sloweniens. Torej debata je bila od nas. Ko smo vendarle se premaknili iz učilnice smo šli prvo uredit konjušnico in napolniti vreče s senom za hrano za konje. Po tem naju je čakal zabavni del. Osedlali smo konja, da smo se lahko pol ure vozili z tistimi dirkaškimi vozički, ki jih vleče konj. Super zadeva sploh v žgočem soncu, in pol ure nažiganja krogov je bilo in konju in nama dovolj. Ko smo prišli nazaj je sledila tradicionalna malica z obilico krompirja. Ko smo prišli nazaj smo osedlali konje za jahat. To sva v preteklosti že počela tako da prevelikih problemov s tem nisva imela in smo se lahko nahitro odpravili v manežo naredit ene par krogov preden smo se vrnili v štalo. Ko sva prišla nazaj sva se uredila za najin naslednji podvig, kuharski krožek. S še vedno čudnim občutkom sva prišla v šolo pozdravila ravnateljico, katera je bila vodja krožka in nekaj punc, s katerimi smo se že poznali, saj ostajajo čez vikend v domu. Odločili so se da bomo naredili tipično švedsko jed mesne kroglice. Ker sva midva odlična kuharja so nama dali za nalupit krompir in le tega narezat. Potekalo je brez težav in ko so videli, da sva dva gozdarja v kuhanju dovolj spretna so nama dovolili še mešati omako, medtem ko so drugi pripravljali solato, kroglice, krompir in marmelado. Moram reči da nama je tudi to uspelo, saj kuhinje nisva zažgala.. mogoče zaradi tega ker je šporhet na elektronsko plato, ali pa za to ker sva oba gasilca in veva česa ne smeva naredit. Skratka skuhala sva perfektno večerjo, ki je nadomestila vsakodnevne količine domačih salam. Vsi so pohvalili, da sva dobra kuharja saj kajpak, nalupit krompir ni mačji kašelj. Dan se je zaključil z treniranjem forwarderjev na simulatorjih do poznih ur. Bomo videli kaj se nama pripeti jutri.

Ponedeljek

V ponedeljek se švedom pouk začne kasneje tako da sva tudi midva malo dlje pospala kot ponavadi, tako da smo pouk začeli šele ob 9. uri. Najprej smo meli teorijo o motornih žagah, na to ko je najin profesor videl, da sva že taprava "đeka" v obvladanju motorke smo vse skupaj še nabrusili in se tako s polnimi kanticami bencina odpeljali do gozda, kjer naj bi delali. Ko smo prispeli do kraja, je na začudenje najinega mojstra motornih žag tam bilo posekano že vse, tako da smo eno uro tavali po gozdu, in nato končno najdli boga 3 drevesa, ki so nastradala, da smo si vsi pokazali, kako delajo zaseke na švedskem in kako v sloveniji. Po vrnitvi domou sva oba malo manj kot popadala v posteljo, se zavila pod kovter in začela gledati filme, nakar sva zaslišala trkanje po vratih. Na začudeno trkanje sva se odzvala za počasnim odpiranjem vrat. Ko sva najine obraze strahoma pomolila izven štokov od vrat naju je na hodniku čakala peščica žensk, ki so govorile po švedsko. Z velikim začudenjem na najinih obrazih so naju povabile, da bi se jima pridružili na kuharskemu krožku naslednji dan. Še vsa v šoku sva se jih zelo hitro znebila z dvema preprostima besedama. Yes Ofkors in zaključila z: Okej si ju tumorov. Ko sva zaprla vrata v veselju da sva se hitro znebila švedskih obiskovalcev naju je prešinila misel, v kaj sva se vtaknila drug dan. Ja potrdila sva prisotnost na kuharskem krožku.
Dva modela, ki jima pri kuhanju dela probleme že ena pašta in dve žlici instant omake z lokalne trafike in ki najraje jesta v bljižni oštariji in sta skoraj redne stranke pri edinem kebabarju daleč na okoli sta se prijavila v kuharski krožek. Več od tega dne ni bilo za povedati. Končal se je tragično.

Nedelja

V Nedeljo nisva delala nič.

Izležavanje in regeneracija na vikend

Kljub temu, da sva na Švedskem sva vikend užgala kar malo po naše. Dan se nama je začel šele okoli 10 ure, ko sva se vendarle izkobacala iz najinih postelj in šla narezat nekaj domače salame za dobro jutro in koristen zajtrk. Po zajtrku sva oba nazaj polegla pred računalnike in odvrtela film ali dva, nato pa od živega dolgčasa na hitro odšla naredit kosilo. Ker je kuhinja daleč od najinih sob sva se odločila, da bi prenesla najine stvari v kuhinjo, saj sva vedela da sva v celemu oddelku sama in tako bi si lahko za čas kuhanja ustvarila rezidenco kar v jedilnici. Že ko sva vse odklopila v eni roki računalnik, v drugi miško za računalnik, zvočnike pa čez ramo prideva do vrat kuhinje in lej ga zlomka. Poleg naju je bila v stanovanju še ena ženska, ki je enako ostala čez vikend. Ko sva jo videla naju je malo manj kot sezulo. S polnimi rokami računalniške opreme sva z dolgimi nosi morala odnesti elektro-tehnične pripravke nazaj v sobo in pobrati majhne lonce za pripravo jedi.  Kljub premajhnim loncem za naju oba sva natresla makaronov kar s kopico in uzput malo mešala tako da so se makaroni vsi prevreli, instant omaka iz lokalne trgovine za male pare je bila tudi užitna, tako da nama je obema kosilo zelo teknilo. Po kosilu sva oba ponovno zalegla ob nekaj filmih, nakar naju je pretreslo trkanje po vrati. Ko sva s strahom odprla sva videla dve ženski, ki sta naju povabili če greva z  njimi na sladoled do bližnje trgovine. Ker sva imela namen jit tudi midva sva se povabilom švedskih deklet hitro pritrdila in že smo maširali do trgovine. Tam sva nakupila pralnega praška, da si bova tukaj oprala nekaj oblek nekaj pijače in nekaj kruha. Ko smo se vrnili, sva nahitro podlegla utrujenim nogam in do konca večera gledala filme in tako zaključila prvo soboto.

Izguba članice posadke na Švedsko

Pravijo da je 8. dan bog ustvaril rock. No pri nas dan ni bil nič kaj rokerski, je bil pa malo bolj drugačen od ostalih. Zaradi odhoda v žago sva s kolegom lahko malo dlje pospala in prijalo je kar konkretno. zbudila sva se okoli osmih in odšla za 8:20 na malico. Po malici smo se z mini busom s Švedskimi fazani odpeljali v dokaj oddaljen kraj Norrkoping. Na poti se je naš glavni švedski koordinator spomnil, da je njegovo kosilo ostalo v zbornici, tako da smo morali se ustavit v trgovini, da si je kupil nekaj za pod zob. To, da s službenim avtom prevozijo rdečo luč nama je tukaj na švedskem že stalnica, tako da teh dokodkov ne bom posebej izpostavljal. Ogled žage je bil zelo zanimiv in oprema s katero delajo tukaj naju je oba zelo fascinirala. Sledil je ogled tovarne papirja, ki naju je prav tako fascinirala. Po vrnitvi nazaj sva planirala obiskati fitnes in simulatorje vendar nama je Hakan sporočil slabo novico, da se soba s simulatorji kmalu zapre in, da bo fitness zaradi prenavljanja cel drug teden zaprt. Da slabih stvari ni bilo ta večer dovolj je poleg vsega razočaranja zaradi simulatorjev in fitnessa še v domu in šolskih prostorih zmankalo štroma, tako da sva rekla da greva raje nekaj pojest. Odločila sva se, da greva na pico k lokalnemu burekmajstru in nisva bila razočarana. Po konkretni večerji sva se odpravila še v trgovino po nekaj osnovnih reči, da bova kuhala čez vikend. ( pašta in neka instant omaka bo več kot odlična ). In ko sva se vrnila se je elektrika že vrnila, tako da sva vsak pogledala še en film in tako zaklučila dan.

Poleg veselega dneva naju je pa že zgodaj zjutraj kot strela z jasnega zadela misel, da je petek. Po enem tednu je našo ludo ekipco zapustila koordinatorka, oseba, ki je opravila največ govora, in članica, ki nama je zrihtala vse te cool zadeve na švedskem. Po hitrem enotedenskem uživanju v Stockholmu in tukaj je kufre spakirala in domov odšla ena in edina najina nadomestna mama Tadeja Premrov. Preostanek ekipe tukaj na Švedskem upa, da sva bila vzdržna in da ste se z nami imeli lepo. Po vseh prigodah z Vami kot ponosno lastnico selfi sticka in lepih slikcah z le to stvarjo, po dolgih junk food turnejah, vsem hypu v Abbinem muzeju, hitrim spancem v forwarderju, eni dobri turci s konjički, in seveda vseh urah krohota in jokajočega smeha misliva, da se vam bo vse to vtisnilo v spomin vsaj toliko kot una plastika na sred avtoceste, zaradi katere, če ne bi bila za volanom spretna blondinka s fru frujem, mogoče vsega tega nebi doživeli.
Uživejte doma midva bova pa tukej.
Lep pozdrav v Slovenijo
Andraž & Aljaž

Čutš filing ene konjske moči !?!?

Sedmi dan bivanja na prestižni švedski se nam je prvič dogodilo, da smo bili dijaki in naša predraga vzgojiteljica ločeni. Kljub vsem nerodnostnim in "awkward momentom" sva z Aljažem dan dokaj uspešno zaključila. Kako je potekal dan pa sledi v nadaljevanju.
Dan smo štartali par minut do pol 8 zjutraj. Ja budnice so kar težke tle v skandinaviji in dnevi se kar vlečejo bodisi zaradi polarnega dneva al pa kaj drugega pripomore k temu, da se dremež ponavlja kot za stavo. Po dolgotrajnem prebujanju je sledila malica, ki je bila kot vsak dan skoraj že tradicionalno popestrena z švedsko švoh kavico. Sledilo je nekaj teorije o "clearing saw" in ko je mojster pogruntal da sva midva v teh stvareh že vešča, je najdel perfekten izgovor, da smo šli vsi skupaj nazaj na kavo. Ko smo se vrnili v učilnico smo si žage še pravilno namestili, da ne bi imeli problemov v gozdu in tako se je dopoldanski del zaključil še s kosilom. Za južno so bile palačinke in vsak od naju je konkretno maznil štiri debele šnitke polite z masivnimi količinami švedske marmelade in k sreči, da sva imela še pol ure prosto tako šla v sobo malo počivat. Po počitku smo se odpeljali v 20 km stran oddaljeno delovišče kjer smo teorijo preizkusili v praksi. Bila sva več kot odlična saj za razliko od našega 65 letnega inštruktorja nisva poskušala prerezati nobene skale. Ni mu zameriti saj je malo manj kot starodobnik, naš učitelj prakse Henrik čez par mesecev zapušča Švedsko gozdarsko šolo tako, da se mu že kar malo j... To se je videlo tudi v odhajanju nazaj, saj šolskega kombija ni po švedskih ovinkih nič šparal in kljub vidnim tablam z omejitvijo 70 na uro ga je stisnil proti 120.
Ko smo prišli nazaj nas je naša profesorica razveselila z novico, da bomo šli preizkusiti jahalne konje. Razen Aljaža noben od nas ni prej jahal konja, tako da je bilo vse to precej adrenalinsko. Najprej smo naše mesene konjičke malo pofrizirali in nato osedlali. Ježa je šla vsem dobro od rok saj ni s konja padel noben od nas in tudi konjički se niso preveč utrudili. Za konec smo konje še dobro omili in z mastjo namazali sedla in popoldanski jahalni krožek se je tako zaključil. Mi smo bili veseli, so bile pa malo manj vesele fazanke, ker smo jim sunili glih njihove konje. Nič ne de. Imajo še celo poletje pred seboj za se navadit jahat. Pač niso vsi taki prestižni gostje, da si zrihtajo tako lahek dostop do jahalnice kakor nam je to storila profesorica Tadeja. Po paradi s konji smo vsi šli še na en hiter gosti sok, kot poslovilno pijačo, saj nas jutri vodnica Tadeja zapušča. In tako se je naš dan zaključil kot eden izmed novih polno aktivnih dni izmenjave.

Komentar prof. Premrov

Ko se ima človek lepo, čas mineva hitro. Pojutrišnjem nas zapušča profesorica (SGLŠ brez nje ne zdrži več), zato je javlja s kratkim povzetkom današnjega dne.

***

God kväll!

Življenje je kratko za tiste, ki ga merijo z užitki in upoštevaje to merilno enoto se je naš "švedski teden" obrnil (pre)hitro. Zdi se nam, da smo v tej skandinavski državi že tedne, mesece; tako hitro nam še teden dni nazaj tuja država postaja domača. Suvereno izgovarjamo imena sošolcev in učiteljev, švedskih ulic in mest in se učimo osnov švedščine. Sploh več ne pomislimo, koliko evrov je 130 SEK, in prvi šok "kako je vse drago" smo tudi prebrodili. Sedaj samo plačamo, brez da bi nas ob tem zabolelo srce.

Sreda, 15. 4., je bila namenjena obisku tovarne in muzeja Husqvarna. Skupaj z dijaki 1. letnika smo se naložili v mini bus in kombi in odpeljali 200 km južno od Linköpinga v mesto Husqvarna. Najprej smo si ogledali tovarno, kjer nam je vodič skozi zaporedne korake prikazal, kako sestavijo motorno žago. Mačo (naš vodič) je s svojim "pozerskim" vodenjem po tovarni "pri nas treh" večkrat požel salve smeha. Sledilo je kosilo in nato ogled muzeja, kjer smo se prepričali, da so bili Švedi odlični dizajnerji že v preteklosti. Ker med nami kroži šala, da so tile Švedi eni navadni "balkanci", nas tudi danes niso razočarali: Andreas, vodja gozdarjev, je pri rikvercanju mini busa zadel ograjo, a je le "po balkansko" zamahnil z roko. Zdi se nam, da se Švedi ne obremenjujejo veliko, ne poznajo stresa, vzamejo si čas za vsako stvar, nikamor ne hitijo in lahko se pogovarjajo tudi ure ter si za razmišljanje vzamejo ogrooomno časa. Mi, ki smo vajeni malo drugačne brzine in hitrih odločitev, smo včasih poleg njih kar nervozni.

Na poti nazaj v Linköping smo kupili tradicionalne sladkorne palice ali kot smo jih poimenovali mi: "baliran cukr". Nato se je seveda zgodilo neizogibno - spet smo vsi zaspali in izgleda, da bomo podrli rekord v tem, kje vse se da na Švedskem zaspati ...

  

Popoldan smo namenili obisku šolskega fitnesa, kjer smo se spet pet minut le smejali. Nato smo malo pomigali, a priznam, da smo se večinoma le pozersko (kot prej Mačo) prestopali od naprave do naprave in se slikali s "selfie stickom". Šport je v nas prebudil tekmovalni duh, tako da sta se Andraž in Aljaž končno dokopala do simulatorjev forwarderja in harvesterja, jaz pa sem preverila čas odhoda petkovega leta in vlake do Stockholma.

Danes planiramo v dijaškem domu prirediti "slovenski večer", in deliti s švedskimi domci nekaj slovenskih izdelkov, saj sta dijaka pol prtljage porabila le za suhomesnate izdelke dežele kranjske.

Jutri je nov dan, ki ga bomo preživeli ločeno, saj bom jaz sodelovala pri urah angleščine, A&A pa s profesorji gozdarstva.

Moja švedska izkušnja se počasi bliža h koncu in mislim, da se je bom spominjala (tudi) po: 

• smehu - ki se je velikokrat končal s solzami, 
• spancu - sploh na (nemogoče je mogoče) forwarderju,
• vleki polomljenih kovčkov v Stockholmu ("došli balkanci u veliki grad") 
• selfie sticku (!!!) in
• DREAM TEAM-u!

 Za Seljaki to Stockholm,

Tadeja Premrov, prof.

Balkan ekspress švedske različice

Četrti dan se je začel kot vsak normalen dan. Brez slovenske kave smo bili napol v hibernaciji in tudi dvojna doza švedske kave ni pomagala prav nič. Z enim od švedskih dijakov smo se odpeljali do odročnega delovišča, kjer so forwarderji. Vodja Dick nas je razdelil v dva forwarderja in dan se je začel.
Najprej nam je lokalni forwarderski geek razložil vse komande, eno urco sam malo pomatal tam po gozdu, nato smo se zamenjali. Šlo nama je zelo dobro od rok, saj sva do kosila naložila celo prikolico in jo pripeljala do prostora za razložit hlodovino (kosilo je bilo zamaknjeno za eno urco - pač slab teren). Po zelo obilnem kosilu smo se vrnili v stroje in opazovali kako razklada hlode. Kaj kmalu smo opazili, da je nekaj narobe z cevjo in hitro vskočili v fazo popravila. Tukaj se je najbolje izkazala naša profesorica, saj je imela edina usnjene rokavice, tako da ji je šlo delo z mastnimi oljnimi cevmi kar dobro od rok. S polnimi želodci smo se posedli nazaj v kabine. Ob prijetni glasbi in toplem ozračju v kabini je Andraža in profesorico uspavalo in tako sta zamudila slabe pol ure nakladanja forwarderske prikolice. Uspelo jima je nemogoče: zaspati na forwarderju! Še vedno ne vemo, ali je krivo švedsko ozračje ali pa so jima kaj podtaknili v hrano, a nekako smo sklenili, da je kriva spomladanska utrujenost.
Ko smo končali z strojnim delom in se vrnili do naših avtov smo ugotovili, da so Švedi pozabili na tri klene Slovence, saj nam je eden izmed veljakov sunil kamionček, ki nas je prepeljal do kraja, kjer so forwarderji, in se sam odpeljal nekaj kilometrov stran. Tako smo se po balkansko strpali v ubogo toyotko in zadaj 4 odspredaj 2 in še eden v kasonu smo se odpeljali par kilometrov stran do našega vozila. Pa smo mislili, da se skandinavci striktno držijo pravil.
Po prihodu domov smo se hitro stuširali in spedenali naše frizurce in izgled, saj smo odšli do našega koordintorja Hakana na švedsko večerjo.
Do tja smo potrebovali dobre pol ure z avtom in sluteč, da se danes ne bo zgodilo nič več nepredvidljivega. A poglej! Naš dragi "izgubljeni" Hakan se je dobrih 100 metrov pred njegovo hišo spomnil, da je pozabil nekaj kupit v trgovini in tako smo se vozili se 20 minut dlje. Pozabljena stvar pa je bil en navaden kozarček marmelade. Večerja je bila več kot odlična in vsi smo bili navdušeni nad izgledom njegovega doma in okusno hrano. Gospod Hakan živi s svojo ženo v mali podeželski hiši, ki je res boemsko opremljena. Nekaj let so z družino živeli v Mozambiku in Hakan nam je najprej na "platenšpilerju" zavrtel nekaj vinilk in nas uvedel v prijeten večer z afriškim jazzom. Naša profesorica je bila nad celotno uzkušnjo navdušena!
Med vračanjem do avtobusne postaje (pozno zvečer) je Hakan v vsej vnemi prevozil rdečo luč in nato skoraj še enkrat spregledal rdečo barvo na semaforju, tako da se je dan poln aktivnosti končal z veliko adrenalina v krvi in z mrazom v kosteh.

Balkan style

13. 4. smo se prebudili v novih posteljah v Linkopingu. V pričakovanju na jutranjo kavo smo se prav hitro odpravili iz sob in zavili proti šoli v kuhinjo. Tam smo si postregli z švedsko kavo in obilnim zajtrkom. Ko smo si napolnili želodce nas je stričko Hakan (koordinator) odpeljal na sestanek učiteljev gozdarstva. Zgleda, do so si nekateri kar podaljšali njihove počitnice, saj so danes na delovnem mestu manjkali 4, zato se je tudi naš urnik malo spremenil.
Najprej smo odšli v nama zelo zanimiv prostor v drugo stavbo, saj so v njem nameščeni simulatorji za john deerjeve harvesterje in forvarderje. Nato nas je še vedno po skandinavsko zgubljen stric odpeljal po zaščitno opremo za naju, in nato na ponovno na kavo. Tukaj lahko priznamo, da imajo švedi zelo vodeno kavo. Pomaga tako kot v sloveniji kakšen kakav ali pa morda cedevita.
Po okrepčilu z močnejšo vodo nas je pot privedla do učenk, ki se izobražujejo v jahanju konj, takrat smo si tudi ogledali njihove štale in dvorano za dresurno jahanje. Ko sva si napasla oči na dekletih smo šli do kabin in dvigal od forvarderjev, ki jih imajo nameščene na poligonu za urjenje, slednje smo tudi malo stestirali. Specialno zanimivo je bilo pri tem početju gledati našo profesorico angleščine, ki ji je vsaka komanda pognala adrenalin po telesu, in se izražila kot visoki krik ali pisk.
Po igranju z igračami smo odšli na pravo švedsko kosilo, ki nas je okrepčalo, saj smo po njem odšli v pol ure oddaljen gozd, kjer šola opravlja sečnjo z njihovim največjim harvesterjem. Na poti do tja smo se ustavili na kraju zločina, kjer je bober glodal in z tem uničeval breze, nekaj škode je že naredil saj je veliko dreves bilo že podrtih. Ko smo prišli do harvesterja nas je učitelj, ki ga upravlja, povabil v kabino, kjer sva malo pošlatala ročke in gumbke, ter podrla nekaj dreves. Tako se naš šolski dan končal. Odšli smo nazaj v dom, in nato odšli proti Linkopingu. Tam smo malo podilali evrčke in dobili švedske krone. Nato smo zavili še do Ikea stavbe, kjer smo si ogledali ta velik trgovinski center, nabavili potrebno in odšli proti našim sobam.
Po rahlem počitku smo zopet poskušali priti do simulatorjev vendar nam to ni uspelo. Očitno nam ni usojeno. Zato smo odšli v sobe, pod tuš in spat.

Izlaz

Na jutro dan 3 se ni zgodilo nič posebnega razen to, da se je Andraž, ko je odšel na VC zaklenil ven iz sobe.. Zaradi dobro izoliranih vrat se na ropot po vratih ni odzval noben, tako da je 2 ure samotaril na hodniku. Po jutranjem ritualu smo se počasi odpravili na zadni krog po Stockholmu pred odhodom v Lingkopping. Na naši zadnji poti po Stockholmu smo nakupili nekaj razglednic za "tastare" in se tako vrnili v hostel. Pred dokončnim odhodom v Linkoping smo šli na en masiven sendvič v Subway, in se tako kot ponavadi vsi natrpani do ful-a privlekli do kufrov in nato s polomljenimi ročami in z hudimi bolečinami v hrbtenici prispeli do glavnega štacijona , kjer smo najprej kupili karte za najcenejši vlak. Seveda mi nebi bili mi, če nebi "zglihali" cene za vlak za naju dva. Uzput do proge smo se vstavili še v Starbucksu na en konkreten kapučin in tako počakali vlak za Lingkopping.
Tam nas je počakal možakar po imenu Häkkan, ki nas je najprej odpeljal en ogled mesta Lingkopping in nato, do njihove šole. Na prvi pogled zelo zgubljen možakar, je to dokazal, ko je vztopil v eno izmed sob, ki je pod kodo brez da bi vtipkal svojo, tako da smo aktivirali alarm. Po nekaj minutni vsesplošni zmedi smo vendarle spičli ven iz šole in se šli nastaniti v sobe. V dvoposteljnih sobah s svojo kopalnico, kjer luč gori 24 ur na dan, saj nima nobenega štekarja za le to izklopit je odličen pogled na švedske ravnine in v ozadju brezov gozd. Striček Hakkan nas je v dobri veri hotel odpeljati do telovadnice in prostora z gozdarskimi simulatorjem vendar so bila vrata na kodo žal pokvarjena. Ker smo naleteli na zaprta vrata nas je odpeljal dalje do zbornice kjer smo spili eno švedsko vodenico ( beri kavo ), malo poklepetali, nafehtali geslo za wifi in se šli zabarikadirat v sobe, kjer smo pržgali eno domačo glasbo in kot angelčki zaspali.

Dan 2 - Od Abbe do Hard Rocka

Hard Rock Cafe selfie stick video :)

Noč na jutro 11. je potekala brez težav, le ameriški cimer je imel celo noč žagarske vaje. Zgledalo je kot da bo narezal kubikov za ves Stockholm. Ko smo vstali smo prvo ruknili eno barcaffe kavico, da nas je zaštartala in naredili plane za dan. Ob 11.00 smo se odpravili proti VASA muzeju. To je muzej ladje, ki se je potopila v dobrem kilometru od izplutja, tako da so jo švedi v vsej razočaranosti pustili ležati na dnu morja celih 300 let. Ni jim zameriti, saj če se človek matra prepeljati na stotine kubikov japonskega hrasta, gradi ladjo in potem se mu potopi po enem kilometru, marsikdo bi rekel
" ko jo j..." Potem smo šli v Abbin muzej in v Swedish music hall of fame muzej. Muzej je bil zelo interaktiven saj smo se lahko preizkusili v mešanju pesmi, karaokah in plesu z Abbinimi člani. Bili smo malo manj uspešni kot člani benda, vendar če smo prišli čez 10 % uspešnosti je to bil že čudež. Po muzeju smo se sredi Stockholma usedli na eno kavico. To ni nikakršna nova stvar pri nas, vendar je na vse naše začudenje sredi velemesta mimo nas prišprintala mala veverica in se kot nalašč ustavila pred tablo z menijem. Žal je že odšprintala naprej preden smo lahko iz žepov potegnili telefone za sliko veverice. Zgleda da se tudi njej niso dopadle cene, saj so za eno kavico kar krepko "oštre".
Dalje smo se odpravili počasi proti kosilu. Porodila se nam je ideja, da bi kupili eden in edini selfie stick, saj bi se tako bolj efektivno slikali vsi skupaj in morem vam povedati, da je bil to do sedaj najboljši nakup na švedskem. Dalje smo se odpravili v Pizza Hut. Ameriška zadeva, kjer smo se najedli prav po ameriško, tako da smo komaj pricapljali do hostela. Kljub do vrha nabasanih želodcev nismo pozabili na še eno ameriško sladico. Sladoled v Burger Kingu je nam vsem zelo teknil, tako da smo se malo manj kot po štirih privlekli do našega stanu, kjer smo hitro okupirali vse foteljčke in tako čakali, da se hrana malo poleže. Po dve urnem brskanju po internetu smo ugotovili, da na soboto zvečer v stockholmu ni nobene pametne feštice, tako da smo se dogovorili, da gremo v ŠE ENO ameriško zadevo. Hard Rock Cafe. Po nekaj rokerskih beatih, smo se vrnili v hostel, kjer smo imeli s Španskimi kolegi še eno domačo pojedino mesnin dežele nanoške in tako zaključili dan 2. V nedeljo pa v Linkoping!
Over & out,
Aljaž in Andrsž

Balkan express 2 Stockholm ali "ko ti zagodejo vsa možna prevozna sredstva"

Zgodaj zjutraj v petek 10. 4. točno okoli 5.30 uri smo se skupaj zbrali ob jutranji zarji z namenom odpotovati v daljno skandinavijo, točneje na Švedsko. Po zadnjih pripravah na to težko pot smo popili še zadnjo kavo, in tako sedli v čudovito kostanjevo Kio Ceed. Že po prvih 20 minutah smo naleteli na prvo oviro. Nepričakovano se nam je na pot postavil kos plastike in Kia je utrpela udarec v desni del svojega odbijača. 
Na odbijaču težkih poškodb ni bilo, je pa zato nastradala posodica s tekočino za čiščenje šip, ki jo je na avtu ostalo le še pol. To nas na poti do letališča ni ustavilo, tako da smo na letališče prispeli še pravočasno. Pot do Kopenhagna je po zraku minila brez večjih težav, le pri pristajanju je nekaj porukalo tako, da smo se že spogledovali, če smo tudi z letalom povozili kakšen kos plastike. Seveda je bila to zgolj šala v spomin na jutro. Na letališču v Kopenhagnu smo naredili en "điro" po letališču. Potovanje do Stockholma z letalom je minilo s še manj problemi, kar pomeni da naš avion ni zadela nobena turbulenca, se v kabino ni zaklenil noben pilot in tudi nobene plastike nismo povozili, tako da smo v Stockholm prišli radostni in polni energije. Na letališču pa se je zalomilo še drugič. Aljaž je v vsej vnemi odlomil ročko od potovalke in bolj vlekel kot vozil svojo 23-kilogramsko prtljago. Do centra Stockholma smo potovali s švedskim vlakom, ki ga "piči" tja do 220 km/h. V centru Stockholma, na glavnem "štacijonu" se nam je zalomilo še tretjič. Tokrat ga je nastradal Andražev kovček, ki je sabotiral ročko za prepeljevanje kovčka po cesti. Z bolečinami v hrbtenici in strašanskem "muskelfibru" zaradi prisilne drže in "svinjsko" težkih kufrov smo vendarle prišli do hostla, kjer smo se namestili, posodobili novice na facebooku, poslali nekaj "snepov" in naredili plan za prvi ogled Stockholma. Po dogovoru smo jo po balkansko ucvrli kar naravnost po ulici do starega mestnega jedra, prišli do morja, kjer smo se malo "vsidrali" na pomol, naredili nekaj selfijev in jo ob plaži udarili do bližnjega parka, kjer smo se ustavili na mrzli pavzi. Po pavzici smo se dogovorili, da gremo v bližnjo trgovino po nekaj osnovnih potreb za prehrano in se vrnili v hostel. Po eni konkretni kavici (hvala ti prešvercani Barcaffe!)  smo odšli v McDonalds, kjer smo si privoščili švedski pomfri, ki se nam je zdel precej "švoh", tako da smo po vrnitvi v hostel napadli domače mesnine in tako zaključili uvodni dan. Ja se kar dogaja. :D