Vikendaški blog

Po dolgem času ponovno vzpostavljena zveza z blogom.. Vsem trem zvestim fanom, ki spremljate blog se s kolegom opravičujeva, da ga nisva posodabljala dnevno, vendar ni bilo materiala za pisat..
No petek.
Zjutraj kot ponavadi smo se odpravili na malico. Zdaj že standardna kava, sirovka, en kup šnitk meska ovit v sir, in jabolčni sok. Sledil je izvoz vozila na delovišče. Trajalo je kar nekaj časa da smo pribezljali do forwarderjev, saj smo sproti morali še tankat in eden izmed dijakov je mogel kupit še nekaj za pod zob.. ( Tokrat brez vodnih mehurčkov :(.. ) Spet sva imela možnost te mašine upravljati sama, in bilo je čudovito..
Sobota- Zjutraj sva s kolesi šla prvo po material za kosilo in po kosilu šla še en krog s kolesi.. in tako se je dan zaključil..
Nedelja - Popoldne smo šli z našim glavnim koordinatorjem preizkusit srečo v ribičiji. Po obilnem kosilu v "fensi" restavraciji smo se siti odpravili proti jezeru.. Prvo smo srečo preizkusili v bližnji reku, kjer sva kmalu ugotovila, da drugega kot ene korenine, ki nama je tok orng zagrabla tist trnek, da sva oba vlekla "za vse soude" tko da je na koncu popustil laks in je vse skupaj splavalo po vodi..
Sklonjenih glav sva odpeketala stran od tiste vode proti jezeru kjer sva se lepo zgnezdila na čoln in usekala nekaj urni giro po drugem največjem švedskem jezeru. Ko sva se polna muskelfibra v rokah vrnila s tistim enormnim čolnom za 10 oseb brez ulova. Na to smo popili še eno švedsko domačo kavico in se odpravili proti domu

Četrtek

Danes se je za naju dan začel že zelo zgodaj. Zjutraj ob 6:00 uri smo štartali proti 200 km oddaljenemu kraju, kjer je bilo tekmovanje s forwarderji. Tekmovanje se je pričelo ob 9:00 uri in do tja naj bi prispeli ob osmih. No ja. Ker smo uzput pobrali še nekaj sotekmovalcev in so ob poti le ti morali jit še enkrat odtočit, se nam je zadnjih nekaj kilometrov pošteno mudilo, in vožnja z mini buskom je bila vse prej kot mirna. Ko smo vendarle prispeli z manjšo zamudo smo polni adrenalina odšli na malico, po malici pa na predavanje. Po uro in pol dolgem predavanju v švedskem jeziku je bila edina stvar, ki sva jo razumela s kolegom, da odmor traja 5 minut in da se dobimo pred vhodom, za tem naj bi sledile zabavne igre. Ko sva prišla pred vhod vsa sproščena in vesela, da bova lahko gledala kako bodo te igre potekale nas je taglavni šefe kar tko razporedil v dve ekipe in ker so bli tisti učenci še manj zainteresirani za sodelovanje v zabavnih igrah kot midva sama, ki sploh nisva vedela kaj bomo počeli saj so večinoma govorili po švedsko je bilo to za naju še večji šok. Prva disciplina je bila vožnja s samokolnico kjer je Andraževa ekipa progo odpeljala brezhibno medtem, ko je pri Aljaževi ekipi nastradal en lesen količek..  Druga disciplina je bila kotaljenje kolesa od forwarderja čez dva hlodička in nazaj. Tudi tukaj se je v Andraževi ekipi našel en mačo ki je zakotalil gumo čez vse 4 hlodičke, žal je pri Aljaževi ekipi bil zadnji hlodiček malo prevelika ovira tako da je nekaj časa minilo preden je guma skočila čez. tretja disciplina je bila navijanje matic na šravfe, kjer smo obe ekipe odlično odpravile z nalogo. Pri zadnji disciplini je bilo treba ekipno z dvemi smučkami kamor smo se "naguzili" vsi člani ekipe odracati do količka in nazaj. od 6 članov ki so progo štartali so nazaj uspešno prišli samo 3-je saj smo potrgali vezi.. s tem se je tekmovanje zaklučilo. Sledilo je tekmovanje s forwarderji, kjer sva občudovala hitrost in natančnost tekmovalcev. Ob štirih popoldne je bila razglasitev rezultatov. Spet švedski govori, bla bla bla, nisva razumela ama baš ništa, kar naenkrat krohot s strani gledalcev, ploskanje, ploskava tudi midva saj spodobi se, če že vsi ploskajo, da ploskava tudi midva. Spet švedski govor najinega spremljevalca, in dobre novice. Andraževa ekipa je zmagala v športnih igrah. Ponosen na zelo velik interes in trud vložen v zmago, kjer je zašravfal eno matico in na štartu pri smučkah skipal na nos celo ekipo čestita vsem ostalim. Nagrada je bila kapa in smučarska maska. Aljaževa ekipa je zasedla drugo mesto. Za nagrado je prejel majico in švedski nož za mazanje masla. Domov smo se vrnili okoli sedmih zvečer.

Sajenje

Sredino jutro se je pričelo z zborom ob 8:10 uri. Ker so švedski fazani bili še novi v pojmu sajenje sadik sva s kolegom uvodno uro lahko preskočila, in sicer tako, da sva prepeljala nekaj novih fur z forwarderskim simulatorjem preden smo se naložili v kombi in odšli. Med potjo so učenci zelo pametno ukanili profesorja saj je nekaj fantičkov bojda pozabilo svojo pijačo v šoli tako, da smo se morali ustaviti še v enem supermarketu da so si nakupili nekaj za pit. Ker je profesor z minikombijem, ki je imel zadaj pripeto še prikolico zapeljal na parking z enim vhodom je, ko je parkiral zgleda pozabil, da naše prevozno sredstvo ni dolgo kot mini cooper ampak vsaj trikrat večje smo zaparkirali pol parkirišča in ker je bilo parkirišče tako ozko in naš šofer ne vešč v rikvercanju s prikolico smo se s parkirišča umaknili z veliko težavami. No ko smo odpravili s problemi s parkiranjem so se vrnili ti nabriti fantički iz štacune z.. Milnimi mehurčki. Ja. Majstri so nasrali profesorja da jim je vstavil v trgovini, da so šli lahko kupit milne mehurčke tako, da jih je bil cel avtobus poln.. Ni jim zameriti bilo je veliko smeha.. Je bilo pa za naju s kolegom toliko manj smeha pri sajenju. Zgleda da jih v osnovnih šolah ne učijo razdalj med osebami, saj so se navodilu, da mora biti med eno in drugo sadiko max. 1m izognili za kar kakšen meter več, tako da sva morala pretežno popravljat za njimi. Ni bilo težko, saj sva bila daleč okoli sama, si lepo na telefon prižgala en miks domačih viž, in tako nama je pokojni Brendi cel dan lepo prepeval. Po vrnitvi domov se nama je profesor praktičnega pouka lepo zahvalil in rekel, da se na tistem mestu, kjer sva midva delala čez nekaj desetletij nadeja lepo urejenega gozdička. Ni kaj. Balkanci znamo ..

Master Chef Fajdiga in natakar Primožič

Torek smo začeli standardno ob 8:10. Zbrali smo se v eni izmed učilnic kamor sva stopila kot po jajcih. Učilnica polna ženske populacije je bila za naju dokaj strašljiva, predvsem zato, ker so se vsi menili po njihovo tako, da nisva vedela ne bu ne mu edino kar sva razbrala iz konteksta je bilo Sloweniens. Torej debata je bila od nas. Ko smo vendarle se premaknili iz učilnice smo šli prvo uredit konjušnico in napolniti vreče s senom za hrano za konje. Po tem naju je čakal zabavni del. Osedlali smo konja, da smo se lahko pol ure vozili z tistimi dirkaškimi vozički, ki jih vleče konj. Super zadeva sploh v žgočem soncu, in pol ure nažiganja krogov je bilo in konju in nama dovolj. Ko smo prišli nazaj je sledila tradicionalna malica z obilico krompirja. Ko smo prišli nazaj smo osedlali konje za jahat. To sva v preteklosti že počela tako da prevelikih problemov s tem nisva imela in smo se lahko nahitro odpravili v manežo naredit ene par krogov preden smo se vrnili v štalo. Ko sva prišla nazaj sva se uredila za najin naslednji podvig, kuharski krožek. S še vedno čudnim občutkom sva prišla v šolo pozdravila ravnateljico, katera je bila vodja krožka in nekaj punc, s katerimi smo se že poznali, saj ostajajo čez vikend v domu. Odločili so se da bomo naredili tipično švedsko jed mesne kroglice. Ker sva midva odlična kuharja so nama dali za nalupit krompir in le tega narezat. Potekalo je brez težav in ko so videli, da sva dva gozdarja v kuhanju dovolj spretna so nama dovolili še mešati omako, medtem ko so drugi pripravljali solato, kroglice, krompir in marmelado. Moram reči da nama je tudi to uspelo, saj kuhinje nisva zažgala.. mogoče zaradi tega ker je šporhet na elektronsko plato, ali pa za to ker sva oba gasilca in veva česa ne smeva naredit. Skratka skuhala sva perfektno večerjo, ki je nadomestila vsakodnevne količine domačih salam. Vsi so pohvalili, da sva dobra kuharja saj kajpak, nalupit krompir ni mačji kašelj. Dan se je zaključil z treniranjem forwarderjev na simulatorjih do poznih ur. Bomo videli kaj se nama pripeti jutri.

Ponedeljek

V ponedeljek se švedom pouk začne kasneje tako da sva tudi midva malo dlje pospala kot ponavadi, tako da smo pouk začeli šele ob 9. uri. Najprej smo meli teorijo o motornih žagah, na to ko je najin profesor videl, da sva že taprava "đeka" v obvladanju motorke smo vse skupaj še nabrusili in se tako s polnimi kanticami bencina odpeljali do gozda, kjer naj bi delali. Ko smo prispeli do kraja, je na začudenje najinega mojstra motornih žag tam bilo posekano že vse, tako da smo eno uro tavali po gozdu, in nato končno najdli boga 3 drevesa, ki so nastradala, da smo si vsi pokazali, kako delajo zaseke na švedskem in kako v sloveniji. Po vrnitvi domou sva oba malo manj kot popadala v posteljo, se zavila pod kovter in začela gledati filme, nakar sva zaslišala trkanje po vratih. Na začudeno trkanje sva se odzvala za počasnim odpiranjem vrat. Ko sva najine obraze strahoma pomolila izven štokov od vrat naju je na hodniku čakala peščica žensk, ki so govorile po švedsko. Z velikim začudenjem na najinih obrazih so naju povabile, da bi se jima pridružili na kuharskemu krožku naslednji dan. Še vsa v šoku sva se jih zelo hitro znebila z dvema preprostima besedama. Yes Ofkors in zaključila z: Okej si ju tumorov. Ko sva zaprla vrata v veselju da sva se hitro znebila švedskih obiskovalcev naju je prešinila misel, v kaj sva se vtaknila drug dan. Ja potrdila sva prisotnost na kuharskem krožku.
Dva modela, ki jima pri kuhanju dela probleme že ena pašta in dve žlici instant omake z lokalne trafike in ki najraje jesta v bljižni oštariji in sta skoraj redne stranke pri edinem kebabarju daleč na okoli sta se prijavila v kuharski krožek. Več od tega dne ni bilo za povedati. Končal se je tragično.

Nedelja

V Nedeljo nisva delala nič.

Izležavanje in regeneracija na vikend

Kljub temu, da sva na Švedskem sva vikend užgala kar malo po naše. Dan se nama je začel šele okoli 10 ure, ko sva se vendarle izkobacala iz najinih postelj in šla narezat nekaj domače salame za dobro jutro in koristen zajtrk. Po zajtrku sva oba nazaj polegla pred računalnike in odvrtela film ali dva, nato pa od živega dolgčasa na hitro odšla naredit kosilo. Ker je kuhinja daleč od najinih sob sva se odločila, da bi prenesla najine stvari v kuhinjo, saj sva vedela da sva v celemu oddelku sama in tako bi si lahko za čas kuhanja ustvarila rezidenco kar v jedilnici. Že ko sva vse odklopila v eni roki računalnik, v drugi miško za računalnik, zvočnike pa čez ramo prideva do vrat kuhinje in lej ga zlomka. Poleg naju je bila v stanovanju še ena ženska, ki je enako ostala čez vikend. Ko sva jo videla naju je malo manj kot sezulo. S polnimi rokami računalniške opreme sva z dolgimi nosi morala odnesti elektro-tehnične pripravke nazaj v sobo in pobrati majhne lonce za pripravo jedi.  Kljub premajhnim loncem za naju oba sva natresla makaronov kar s kopico in uzput malo mešala tako da so se makaroni vsi prevreli, instant omaka iz lokalne trgovine za male pare je bila tudi užitna, tako da nama je obema kosilo zelo teknilo. Po kosilu sva oba ponovno zalegla ob nekaj filmih, nakar naju je pretreslo trkanje po vrati. Ko sva s strahom odprla sva videla dve ženski, ki sta naju povabili če greva z  njimi na sladoled do bližnje trgovine. Ker sva imela namen jit tudi midva sva se povabilom švedskih deklet hitro pritrdila in že smo maširali do trgovine. Tam sva nakupila pralnega praška, da si bova tukaj oprala nekaj oblek nekaj pijače in nekaj kruha. Ko smo se vrnili, sva nahitro podlegla utrujenim nogam in do konca večera gledala filme in tako zaključila prvo soboto.